Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Pasijonska zgodba šmarskega griča

Besedilo in fotografije: Anita Čebular

Pravijo, da je bilo na griču nad Šmarjem pri Jelšah najprej drevo, potem cerkev sv. Roka in še nekaj je manjkalo. Šmarski župnik Matej Vrečer je vedel kaj – popolna Kalvarija. Uresničil je zamisel Kalvarije k sv. Roku in med letoma 1743 in 1753 ustvaril enega najlepših prepletov kiparstva, slikarstva in arhitekture na Slovenskem.


Pasijonska pot se začne pri spodnji in konča pri zgornji cerkvi.

Cikcakasta, ponekod strma pot vodi med kapelicami in se počasi dviga proti vrhu. V poznojesenskem dnevu kar nekaj obiskovalcev stopa med kapelicami. Pravijo, da se tod umirijo, da tod vlada nekakšen poseben mir. Kratko postojijo ob kapelah; nihče ne stopa mimo njih brez občudovanja, saj vsaka nagovarja s svojo zgodbo. Morda sta prav mir in ljudska izraznost kiparstva tista, ki sta šmarski ponos uvrstila med sedem slovenskih čudes po izboru bralcev Nedeljskega dnevnika.

Nastanek pasijonske poti
Proti vrhu se ne smemo podati prehitro, čeprav nas tam čakata zasluženo presenečenje in nagrada. Najprej je treba zakorakati med kapelicami po hribu navzgor. Kot že rečeno, je Kalvarija nastala po zamisli Mateja Vrečerja, on pa je zamisel dobil v Kalvariji pri Gradcu. Do leta 1745 so pozidali prve kapele, v naslednjih letih pa še preostale; celih deset let je bilo potrebnih, da je nastala celotna pasijonska pot. Zanimivo: ko je bilo delo končano, je župnik zapustil celo nekaj denarja za poznejšo obnovo in popravila.

 Sladka gora

Sprehod za odpustek?
Nekoliko zasopihana stopam vedno bližje vrhu. Zazrem se skozi okno predzadnje in najstarejše kapele v božjepotnem kompleksu. Še nekaj korakov in že sem na zadnji, štirinajsti postaji – pred svetimi stopnicami. V vsaki od tridesetih stopnic naj bi bili vgrajeni dve relikviji katakombskih mučencev, v treh pa naj bi bili shranjeni tudi koščki svetega križa. Na koncu stopnic uzrem božji grob. Morda so bile vse relikvije razlog, da je papež Benedikt XIV. leta 1746 dajal odpustke za stopnice. Čeprav bi marsikomu tudi dandanes odpustki prav prišli, jih na šmarskem pobočju ne delijo več.
Ko osvojim vrh, se najprej zazrem okoli sebe. Neverjeten pogled! Čeprav nebo ni popolnoma jasno, se mi odpira prelep razgled na okoliške kraje. »Ob lepem vremenu se od tod vidi več kot petdeset cerkva, štajersko-koroško obmejno gorovje, vse Pohorje, Boč in Donačka gora, Macelj in hrvaško Zagorje, Hum in Savinjska dolina,« z roko proti zarisom tam daleč kaže Aleksandra.

 

Lemberg trg

Preprosta podeželska arhitektura preseneti

Pogledujem proti cerkvi sv. Roka. Sama pri sebi mislim, da tale cerkev res nima nič velikega, še manj imenitnega. Cerkev je bila grajena postopoma, letnica 1646 pa velja za začetek njenega nastanka.
Vodnica me zbode, naj si skušam predstavljati notranjost, ki je v moji glavi že izoblikovana. Zazrta proti oknom in zvoniku si notri predstavljam nekaj prvinskega: oltar in kakšno skromno poslikavo na stropu. Tudi preprost tloris cerkve nekako potrjuje moje domneve: prezbiterij, nekoliko širša ladja in zvonik. A ko stopim skozi vrata, mi zastane dih. Vodnica se le nasmiha, nič kaj ni presenečena nad mojo začudenostjo, ki jo je pri obiskovalcih videla že tolikokrat.

Več lahko preberete v številki 122.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing