Med smrekovimi gozdovi po Mozirskih planinah

Petra Gregorc

Golška pla­no­ta – v ob­je­mu Ljub­ni­ce na za­ho­du in Lju­bi­je na vzho­du, po­to­kov, ki zaklju­ču­je­jo svoj sa­mo­sto­jen tok z iz­li­vom v reko Sa­vi­njo – se s str­mi­mi po­boč­ji kot mo­go­čen gor­ski čok dvi­gu­je nad vsto­pom v Zgor­njo Sa­vinj­sko do­li­no in je ne­ma­lo­krat de­lež­na ra­do­ved­nih po­gle­dov obi­sko­val­cev iz do­li­ne. Ne­ka­te­ri na smu­čeh, spet dru­gi v pla­nin­skih čev­ljih jo spoz­na­va­jo pob­li­že. Po­leg smu­čar­ske­ga tu­riz­ma so Gol­te lah­ko konč­na in obe­nem iz­ho­dišč­na točka po­hod­niš­kih iz­le­tov. Ob spre­ho­du po za­kra­se­li pre­dalp­ski pla­no­ti, ki le­ži na obrob­ju mo­goč­ne in raz­čle­nje­ne gor­ske ve­ri­ge Kamniško-Sa­vinj­skih Alp, sle­di­mo po­tem, ki so spe­lja­ne med trav­ni­ki in pla­nin­ski­mi pa­šni­ki, ve­či­no­ma opušče­ni­mi pla­ni­na­mi, na ka­te­rih se je nek­daj, ve­li­ko bolj kot danda­nes, pa­sla ži­vi­na, ter ohra­nje­ni­mi goz­do­vi, ki da­je­jo ti­pič­no po­do­bo Mo­zir­skim pla­ni­nam.