Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Jutra nad Celjem

Besedilo in fotografije: Matjaž Čater

Hiter razvoj in zanimanje za fotografijo razkrivata ljudem čedalje večji del nepoznanega sveta – celo zračni posnetki so bolj dostopni, kot so bili včasih, ko je bilo fotografiranje iz zraka prepovedano.


Navdušencev, ki se ukvarjajo s to zvrstjo fotografije, je vse več. Sam sem se v vlogi fotografa znašel po naključju, na prošnjo Roberta, gozdarskega stanovskega kolega, ki je potreboval za svoje delo nekaj fotografij mestnega gozda iz zraka, in kot zmajar sem bil pač pravi naslov za to. Takrat je med drugim uspel posnetek celjskega gradu. Stereotipen, prepoznaven, podoben tistemu, ki ga je napravil fotomojster Pelikan pred več kot 50 leti, le z malenkost drugačne perspektive.

Potem so me motivi navdušili in čez čas celo prijetno presenetili odzivi ter ocene kolegov iz Svita, celjskega društva fotografov. Občasno pošljem v oceno kakšnega od svojih posnetkov na spletno stran 1x.com in nekateri od njih, ki so bili objavljeni, so neznanega španskega navdušenca tako prevzeli, da si jih je 'sposodil' in napravil predstavitev v Power pointu. Ta je zaokrožila po spletu, prišla tudi na slovenske naslove … in botrovala nastanku tega prispevka.

 

Časi, ko smo na letalskih tekmovanjih dokazovali opravljene prelete z analognimi fotoaparati in pozno v noč napeto čakali na razvite filme, niso tako daleč. Zagotovo so te izkušnje prispevale k odpravljanju začetniških napak. Spomnim se denimo posnetkov Assisija, Rhonde ali Jalovca, narejene med preleti, ki so se mi zdeli enkratni. Imeli pa so pomanjkljivost, da teh krajev ni nihče prepoznal. Posnetki so bili namreč bolj podobni geodetskim: navpični in nekam tuji, s premalo vidnimi značilnimi atributi kraja, ki dajejo posnetku prepoznavnost brez posebnega komentarja. Prepoznavnost stvari na fotografijah pogojuje bližina – višina leta, ki pa mora biti varnostno sprejemljiva.

Danes tipala žepnih izvedb fotoaparatov odpirajo nepričakovane možnosti zaznave svetlobe. Seveda sta polet in fotografiranje načrtovana, a ob vseh pogojih varnosti, vremenu in tehničnih drobnjarijah drži, da je dober posnetek pogosto odvisen od naključja, od ujemanja med sabo na videz nepovezanih niti. Zato me še prav posebej vabijo motivi, ki se ne ponavljajo, motivi, ki se odkrijejo le za trenutek ali dva, a ti v tem kratkem času vendarle dopustijo, da jim ukradeš dušo. Potem za vedno odidejo. Včasih je tako še najbolje. Tudi ujede se ne vračajo, potem ko so se do sitega najedle, brez razmišljanja odletijo drugam.

 

Še vedno sem pristaš jadralnega letenja, a večine motivov ne bi ujel brez pomoči motorja in Zvonetovega stroja, ki dovoljuje polete v razmerah, ko ni termičnih vzgornikov. Zaupam obema in tako večkrat gostujem na vzletišču v Kaplji vasi blizu Prebolda.
Motor je ogret, še zadnjič preverim nastavitve na fotoaparatu in vzletim. Poravnam na višino 300 metrov, ocenim razmere in blago zakrožim. Kljub drugačnemu mnenju 'poznavalcev' nerad tvegam, saj se drugače ne morem sprostiti. Mraz in včasih boleči prsti so nujna uvertura zimskih dni. Se pa ta merila skozi čas spreminjajo. Recimo nad dimniki, ki bruhajo ekološko 'neoporečne' izpuste, zaradi katerih bronhiji pečejo in trpijo. Sicer pa žveplo, tako pravijo, odpravlja prhljaj.

Navdušenje za opazovanje senc in oblakov je zasluga vtisov iz časov, ki sem ga skupaj s starši preživel v hribih nad morji megle. Oddaljeni svet pravljičnega časa se mi vsake toliko znova odkrije in zavrti. Da so jutra posebna zaradi mehkobe in manjših kontrastov, ve vsak fotografski navdušenec, a vsako jutro je drugačno, vsako je po svoje posebno. So dnevi, ko se zdi, da je vse popolno in šele v zraku ugotoviš, da ozračje ni jasno, da so razmere za spoznanje drugačne od napovedanih in pričakovanih. Ali pa da preprosto ni dan za dober posnetek, ker so baterije prazne, dobesedno ali metaforično.

 

Drugič se na videz nemogoč dan razvije v fantastičnega, ki mu lahko samo slediš – manj ko racionalno načrtujem, več mi uspe. Če se prepustim, me okoliščine same pripeljejo do tistega, kar bi rad. Morda paradoksalno, ampak preizkušeno dejstvo. Poljske poti v Savinjski dolini, žične konstrukcije za hmelj in vonj po zemlji se prepletajo s sencami ter se ponujajo kot na dlani. Kot da obstaja med nočjo in jutrom poseben, vzporeden svet, ki se razkrije le občasno, redko neposvečenim očem. Obdaja nas, ko se slana umika toplini dneva, v avgustovskih dolgih prehodih senc, včasih pozimi … Ko se že upehaš in sprostiš v iskanju tega drugega sveta, te potreplja po ramenu in spomni, da je tu. Vsakič znova.

 

Polet običajno ne traja več kot 40 minut. Podrobnosti ne načrtujem, grem tja, kjer je kaj zanimivega. In fotografiram. Stari celjski grad me je v zgodnjih urah še pred sončnim vzhodom velikokrat prijazno sprejel – odkar je obnovljen in pobirajo vstopnino, sameva, in tudi jaz si ga raje ogledujem od zgoraj. Počasi odhaja kot mi vsi, le ob zgodnjih jutrih se še pokaže tak, kot ga poznam. Star in škrbastih zob, a prijazen, prebujajoč se nad mestom, nič več zlovešč in osovražen kot nekoč. Napravim krog, pozdravim starše v Zagradu in zavijem nazaj, proti Celju.

Naročilo revije


Več lahko preberete v številki 141-142.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing