Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Cvetoči halštat Dolenjske

Besedilo: Marjan Žiberna, fotografije: Boštjan Pucelj

Nekateri kraji so z najdbami iz davno minulih časov tako bogati, da ti zaživijo celo pred očmi človeka, ki do tega ne goji posebnega zanimanja. Dolenjska, začenši z Novim mestom, je eden od njih.


Živahno obarvane steklene kroglice so ena od velikih arheoloških najdb na Dolenjskem; nikjer drugje na svetu ni bilo najdenih toliko mojstrsko oblikovanih steklenih kroglic in še drugače oblikovanega stekla iz halštatskih časov kot prav tu. Ženske so bile očitno tudi v tedanji lepo patriarhalno urejeni družbi, ki jim je predpisovala predvsem sukanje okrog ognjišča, preslic in statev, rade lepe – diamanti so bili pač od nekdaj najboljši prijatelji deklet …

Stari Dolenjci so steklo pridobivali iz kremenovega peska, ki ga tu ni manjkalo, ga z naravnimi oksidi železa, kobalta, mangana, antimona in bakra različno obarvali ter ga še drugače krasili, iz njega pa so izdelovali med ženskami bogatega sloja izjemno cenjeno okrasje. Spretno oblikovane kroglice različnih barv so nizali na vrvice, izdelane iz lana, volne in konjske žime, ali na usnjene jermene in nastajale so osupljivo lepe raznobarvne ogrlice. Ker tedanji mojstri niso znali obarvati stekla rdečkasto, je bil jantar, okamnela smola iglavcev, ki so jo na Dolenjsko prinašali trgovci s severnih obal, zelo cenjen; z njim so dobile ogrlice svojo očarljivo živopisnost. A stekleni nakit je le ena izmed številnih pripovedi, ki jih odkrivajo arheologi v tem delu Slovenije.

Dolenjska je zelo bogata zlasti z najdbami ostankov svojih prebivalcev iz prvega tisočletja pred našim štetjem, natančneje iz časa starejše železne dobe, obdobja, ki je trajalo od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem. Prav bogata površinska najdišča kakovostne železove rude so omogočala bogastvo tedanjih Dolenjcev, domnevno Ilirom sorodnih ljudstev. Iz rude, ki so jo talili v sorazmerno preprostih, a že dovolj učinkovitih pečeh, so pridobivali železo, iz katerega so sami izdelovali različno orodje, orožje, okrasje in dele noše, ter s temi izdelki in tudi z neobdelanim železom živahno trgovali.

Najdbe predmetov, ki so bili narejeni daleč stran, pričajo o razviti trgovini: na Dolenjskem so bili tako denimo najdeni lončeni vinski vrči iz grško-sredozemskega prostora, bronasti trinožni kotlički, delo Etruščanov, tedanjih prebivalcev dela današnje Italije, konjske žvale Skitov, ki so živeli v vzhodnoevropskih stepah, in številne jantarne jagode, ki so prišle sem z obal Baltika.

Dolenjska je bila v starejši železni dobi pomembnejša kot kdajkoli prej in pozneje. Rudno bogastvo je namreč omogočalo bogatenje in tudi razslojevanje tedanje družbe; izoblikoval se je bogati, tako imenovani knežji del družbe, ki je v svojih rokah združeval gospodarsko, politično, vojaško, kulturno in duhovno moč. Dvorno življenje je najbogatejšim omogočalo tudi ukvarjanje s športnimi in drugimi tekmovanji ter z lovom in ribolovom, dejavnostmi, s katerimi se revnejši sloji, kmetje, ki so se preživljali s poljedelstvom in živinorejo, niso imeli kaj prida možnosti ubadati. Obstajajo tudi dokazi o živahnih banketih – očitno so bili Dolenjci že takrat zelo radožive narave. Veliko je upodobitev zabav, kjer se je ob zvokih lir in piščali živahno plesalo in kjer so ženske gostom z zajemalkami ponujale pijačo. Kot kaže, v situlah, ki so jih imele v rokah, ni šlo za kakšno predhodnico kokakole, ampak bolj verjetno za predhodnika cvička, za žganje ali kakšno drugo pijačo, ki je pognala zabavajočim se veselje v ude, da so se še bolj zaneseno sukali.

Halštatski prebivalci Dolenjske so večinoma živeli v višinskih naseljih, t. i. gradiščih – z debelimi zidovi obdanih naseljih na vzpetinah. Na pobočjih pod gradišči in v okolici so njihovi prebivalci pokopavali svoje mrtve v velike gomile, do pet metrov visoke kupe zemlje s premerom do 30 metrov. Grobove so vkopali v pobočja teh gomil, ki so jih sami nasuli in ki so služile svojemu namenu več stoletij. Prav najdbe iz grobov so za današnje védenje o dolenjskih staroselcih najpomembnejše. Agresivna, kisla dolenjska zemlja je namreč uničila skoraj vse organske ostanke iz gradišč (les, tkanino, usnje ...), njihova obzidja, peči za taljenje železa in druga arhitektura pa so tudi močno klonili pod zobom časa.

A verovanja staroselcev so pripomogla, da danes o njih največ vemo iz njihovih poslednjih prebivališč. Verjeli so, da pomeni smrt samo prehod v onostranstvo, kjer bo pokojnik živel tako, kot je živel v tostranstvu. Zato so svoje bližnje pokopavali z najboljšim, kar so ti premogli. Tako so dolenjski halštatski grobovi, kjer so se ostanki okostij ohranili le izjemoma, prave arheološke zakladnice, ki pričajo o moči tedanjega bogatega sloja, pa tudi o življenju manj imenitnih ljudi. Tako denimo danes med drugim vemo, da so določene ženske, svečenice v tedanji družbi uživale poseben ugled, da so bile običajne ženske – morda pa tudi moški – precej odimljene, saj koče, kjer so se verjetno pogosto zadrževale, dimnikov najbrž niso imele … Ali so imeli na Dolenjskem v teh cvetočih časih tudi sužnje, kar so drugod vojni ujetniki v tistih časih dokazano velikokrat postali, pa ni mogoče z gotovostjo trditi. Vemo pa, da je bilo tedaj z vlado topoglavih sinov, ki so pozneje kljub svoji nesposobnosti podedovali položaj svojih prednikov, navadnim ljudem še prizaneseno – oblast tedaj še ni bila dedna.

Na Marofu, vzpetini, ki se dviga nad starim mestnim jedrom Novega mesta, kjer je bilo nekoč bogato gradišče, potekajo izkopavanja že vse od leta 1890. V zadnjih 25 letih, ko so še posebno intenzivna, tukajšnje najdbe vedno znova presenečajo. Arheologi pod vodstvom Boruta Križa, kustosa v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in avtorja več arheoloških knjig, tudi poljudnih, vsako leto odkrivajo nove in nove predmete, ki pričajo o davno minulih časih. Prav posebno mesto zavzemajo situle, iz brona izdelane posode v obliki veder. Njihovo bogato figuralno okrasje govori o tem, da so bili tedanji novomeški mojstri torevtike (tehnike obdelovanja kovine z vrezovanjem in tolčenjem) ne samo vrhunski obrtniki, ampak tudi umetniki. Zato danes Novemu mestu pravijo tudi mesto situl, Dolenjska sploh pa velja za deželo teh nekdaj dragocenih posod.


Več lahko preberete v številki 147-148.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing