Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Med Kraškim robom in Šavrinskimi gričevjem

Besedilo in fotografije: Rok Mihovec

Potepanje po zaledju Slovenske Istre, manj znanem, a čudovitem delčku Slovenije.


Kraški rob je bil od nekdaj ločnica. Na primorski strani je to nežen mediteranski svet, kjer pihljajo ugodne morske sape. Tam je flišnati svet, poln rodovitne, mastne prsti, na kateri zraste tako rekoč vse. Prav posebej pa tisto, kar najbolj cenimo – oljke, vinska trta, najrazličnejše vrste sadja in zelenjave. Le nekaj korakov stran, na drugi strani Kraškega roba, je vse drugače. Svet postane trd, neizprosen in predvsem kamnit. Nobene sledi ni več o rodovitni zemlji. Vsepovsod eno samo ljubo kamenje. O kakšni njivi, vrtičku ni nobenega sledu. So le zaraščajoči se pašniki, polni ostrega brinja, živordečega ruja in predvsem svet obsežnih borovih gozdov.

Bori so tisti prvobitni borci, ki so na tem svetu zrasli po tistem, ko smo stoletja sekali gozd puhastega hrasta in črnega gabra in hlodovino vozili proti Benetkam, kjer so jo zabili v močvirnat svet in nanj postavili morda najlepše mesto tega sveta. Svet nad Kraškim robom se zadnje stoletje spet zarašča in gozd si jemlje nazaj prostor, ki ga je nekoč zaradi drvarske sekire in želje ljudi po preživetju izgubil.

Tako kot pokrajina tudi ljudje na razdalji le nekaj kilometrov postanejo drugačni. Nič čudnega, da je prav tu potekala mejna črta med dvema popolnoma različnima državama. Mediteranski svet in morje je zasedala Beneška republika, celinski del si je lastilo Avstrijsko cesarstvo. V ta svet smo Slovenci prišli v 7. stoletju. Zlepa ali zgrda smo si izborili prostor pod soncem, podjarmili tiste, ki so pred nami živeli na tem prostoru, in bili sami podjarmljeni s strani drugih. Tako je nastala mešanica ljudi, ki so živeli drug z drugim in drug ob drugem skozi tisočletje in več, in ki jih je ločil šele rastoči nacionalizem 20. stoletja. Italijani so živeli predvsem v obzidanih obmorskih mestih, Slovenci v zaledju slovenskega dela Istre pod beneško oblastjo. Drugi Slovenci, tisti nad Kraškim robom, smo živeli v trdem svetu pod kulturnim vplivom rajnke Avstrije. Ti vladarji so imeli drugačen pogled na življenje in na svet, kot ga je imela beneška vladavina. V svetu, kjer sta vladala red in disciplina, je bilo precej manj posluha za lahkotnejši odnos do življenja, kakršnega pozna Mediteran.

 

Dandanes je zaledje Slovenske Istre le bleda podoba svoje preteklosti. Obmorska mesta še danes vrvé od življenja, a Šavrinsko gričevje, ki se dviga nad njimi, ni več tako, kot je bilo nekdaj. Že pred dobrim stoletjem se je začel proces njegovega zapuščanja. V tem času je bilo preprosto preveč naseljeno, sam Kraški rob pa kamnita puščava, saj so vetrovi in padavine v nerodovitni kamen spremenili še tiste revne pašnike, ki so jih ustvarili in s toliko truda obzidali ljudje. Celotno gričevje je bilo obdelano, tako da ni bilo zaplate zemlje, za katero bi lahko upravičeno rekli: »ta površina ne služi ničemur«.

Šavrinsko gričevje je vedno gravitiralo proti obmorskim krajem, predvsem k Trstu, ki je bil največje pristanišče avstro-ogrske monarhije. Iz tega obdobja izhaja podoba Šavrinke, ženske iz teh krajev, ki dnevno odhaja peš na dolgo pot, na glavi in v rokah pa nosi na trg domače pridelke, da bi izboljšala življenje svoji družini. Pa niso bile samo prodajalke na trgu. Prebivalci teh krajev so opravljali v mestih celo vrsto slabo plačanih del. Takšno življenje je bilo sicer težko, a kakšne druge prave izbire ni bilo. Ali to ali odselitev v daljne kraje ali pa domača revščina.

 

Temeljiti zasuk se je zgodil po drugi svetovni vojni. Po dveh desetletjih in pol Italije, ki je tu vladala med obema vojnama, je področje zasedla jugoslovanska vojska. Nastala je t. i. cona A, za katero se kar nekaj let ni dobro vedelo, komu bo pripadala. Nova oblast je naredila vse, da bi kraji ostali slovenski. V igri velikih sil so Italijani tokrat potegnili kratko. Začel se je eksodus italijanskega življa, ki je v obalnih mestih živelo stoletja. Na mesto optantov je nova oblast naseljevala slovensko prebivalstvo. Da bi zagotovila pogoje za življenje, je v obmorskih mestih začela graditi industrijo. Kar naenkrat ljudem iz Šavrinskega gričevja ni bilo potrebno iti preko daljnih morij, da bi si zagotovili spodobno življenje. V nekaj desetletjih se je število prebivalcev gričevja drastično znižalo, saj so se preselili v obmorska mesta. Avtomobil še ni bil vseprisoten, besedna zveza dnevna migracija še nerazumljiva tujka.

V gričevju je tako ostala kopica vasic, ki so nekdaj vrvele od življenja. Vse so si, kot se zdi, med seboj podobne kot jajce jajcu. Običajno stoje na grebenih nad strmimi dolinami. Ponavadi so hiše postavljene v gruči, iz katere izstopa cerkveni zvonik. Nekdanjega vrveža ni več. V nekaterih vasicah je naseljenih le nekaj hiš, vse preostalo je prazno in marsikje počasi leze samo vase. Najbolj značilen primer so Abitanti, od vseh samotnih vasic najbolj odročna. Še v letih takoj po drugi svetovni vojni je v njej živelo kakih sto vaščanov in vse hiše so bile naseljene. Potem pa kot da bi se usul plaz. Pred približno desetimi leti je umrla še zadnja prebivalka in vas je bila vrsto let prazna.

 

Vendar položaj vseeno ni tako žalosten. Vsakdo, ki ga zanese v te kraje, je presenečen nad lepoto teh vasic. Vse hiše so zidane iz kamna in krite s korci. Po stenah plezajo trte in majhna okna imajo lesena polkna. Cerkvica v sredini vasi je običajno obzidana z zidom in obdana s pokopališčem, na katerem je veliko pokojnih prebivalcev in le nekaj priimkov. Šavrinsko gričevje je tako Toskana v malem in lahko rečemo, da ne bi moglo biti lepše. Prebivalci se v zadnjih letih vračajo v te kraje. Morda ne vsi za stalno, številne hiše se predelujejo v počitniške hišice, vendar se stare hiše obnavljajo in že zrušene dobivajo nove strehe in hišne številke. Tako upanje na ponovni vzpon teh krajev ostaja. 

 


Več lahko preberete v številki 150.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing