Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Andaluzija, lepa in vznemirljiva

Besedilo in fotografije: Tjaša Sajko

Andaluzija, med Sredozemskim morjem in Atlantskim oceanom razprostrta španska pokrajina, že stoletja privablja popotnike od blizu in daleč.


Z impresivno, gorato pokrajino in dolgimi, s soncem obsijanimi peščenimi plažami, z dih jemajočimi mavrskimi palačami in bikoborbami, s temperamentnim flamenkom, slavnim šerijem, odlično kuhinjo in še z marsičem drugim Andaluzija obiskovalce preprosto očara. Prav tako pa tudi njeni ljudje, ki celo med Španci veljajo za posebej odprte in radožive, s svojo očarljivostjo, toplino in gostoljubnostjo naredijo deželo še bolj privlačno in vznemirljivo. Andaluzijci so znani tudi po tem, da svojo tradicijo zelo spoštujejo in jo še vedno skrbno negujejo. In ravno stapljanje tradicionalnega z modernim dela deželo drugačno in edinstveno v vse bolj globaliziranem svetu. Andaluzija se ponaša z mnogimi lepotami, a na papir prelivam le nekaj tistih, ki so me še posebej prevzele. Kot pač pravi star pregovor: vsake oči imajo svojega malarja.

Sprva nas je pot zanesla v manjše mestece ob vznožju Sierra Nevade, kakšnih 50 kilometrov vzhodno od Granade. Samo mesto sicer ne bi bilo nič posebnega, če se skoraj polovica njegovega prebivalstva ne bi naselila v mestni četrti Bario del cuevas (Jamski četrti). Ne, ni govora o arheoloških najdbah iz pradavnine, ampak o čisto modernih domovanjih z električno in vodovodno napeljavo, ki so si jih ljudje uredili v umetno izkopanih jamah v tamkajšnjih hribih. 'Jamski ljudje', ponosni na svoja bivališča, pravijo, da je takšen način bivanja udoben, sploh pa bolj varčen in okolju prijazen, saj jim domovanj ni treba nikoli niti hladiti niti ogrevati. Sicer pa iznajdljivi Andaluzijci živijo v takšnih bivališčih že od mavrskih časov naprej in se tako uspešno spopadajo s poletnimi vali vročine.

 

Od tu smo se vrnili v prostrano notranjost Andaluzije, v Granado, kamor se dnevno stekajo tisoči turistov, skupaj s katerimi smo tudi mi potrpežljivo čakali v vrsti, da smo si lahko ogledali zapuščino mavrske kulture. Pa se je izplačalo, saj palače nekdanje arabske utrdbe Alhambre s svojo lepoto in drugačnostjo navdihujejo še danes. In za konec popolnega dne še nepozaben sprehod skozi skorajda pravljični Generalife, slavne vrtove ob Alhambri, ki jih je pogosto obiskoval tudi sam sultan. Ob naštetem pa si v mestu velja ogledati še kraljevo grobnico, kjer počivata katoliška monarha Isabella I. in Ferdinand II., ki sta Španiji zavladala po rekonkvisti, osem stoletij trajajočem osvobajanje izpod mavrske vladavine, ki se je končalo konec 15. stoletja.

Ogleda vreden je tudi Albacin, stara granadska mestna četrt in nekdanje domovanje umetnikov, ki so ustvarjali čarobne palače Alhambre. Granada je vse našteto in še veliko več. Je tudi eno najživahnejših španskih mest, kjer ulice na polno zaživijo šele zvečer, ko se odprejo številne odlične restavracije s pristnimi andaluzijsko-španskimi jedmi; izbirate lahko denimo med paellami na tisoč in en način, vsakovrstnimi mesnimi kroglicami, gazpachom (zelo okusno hladno paradižnikovo juho) … Ali pa se v enem od številnih free tapas barov ob srkanju osvežilnega tinto de verana (mešanice pomarančnega soka in rdečega vina) sladkate še z manjšimi prigrizki.

 

Vsekakor se nam bo v spomin vtisnila tudi dolga dolina ob vznožju Sierre Nevade, Las Alpujarras, ki slovi po mnogih pueblos blancos (belih vaseh). Njihove tradicionalne bele hiše so vidne že na daleč. Tu smo obiskali znano gorsko zdraviliško mesto Lanjaron, katerega ime nosi danes najslavnejša španska mineralna voda. Slavo pa mesto dolguje tudi številnim trgovinicam, v katerih se stropovi šibijo pod težo obešenih pršutov. Potepanje med elegantnimi roza plamenci (flamingi), ki so si za svoje domovanje izbrali slano laguno Fuente de Piedra, ter izgubljanje v izjemni skalni krajini parka El Torcal, ki sta jo skozi milijone let izoblikovala dež in veter, sta nas ponovno pripeljala v bolj obljudene kraje. V središču znamenite Coste del Sol, še vedno enega največjih španskih letovišč, se je rodil znameniti Pablo Ruiz Picasso. Malaga, njegov rojstni kraj, se poteguje za naslov kulturne prestolnice Evrope 2016.

V Rondi, eni od najimpresivnejših pueblos blancos, smo doživeli enega od vrhuncev našega popotovanja. Mesto je nastalo na pomolu sto metrov globokega kanjona El Tajo, je eno najstarejših španskih mest in ima temu primerno pestro zgodovino. Staro mestno jedro je še iz mavrskih časov, tedaj je bila Ronda s svojimi palačami in mošejami pomembno kulturno središče. V 19. stoletju so jo opevali mnogi znani pisatelji in pesniki romantike, med njimi Alexandre Dumas, Rainer Maria Rilke, Ernest Hemingway in drugi. Vendar pa mesto dolguje svojo slavo nečemu drugemu; je namreč zibelka bikoborb. Čeprav so bitke z biki na konjih, ki so bile sprva v domeni aristokracije, poznali Španci že prej, se je v 17. stoletju rodila oblika bikoborbe z matadorjem, bikoborbcem, ki se z bikom bori iz oči v oči, torej na nogah. Ta način se je ohranil vse do danes.

 

V Andaluziji je tradicija bikoborb še vedno izredno močna, matadorji in picadorji, njeni akterji, pa v Španiji zelo slavni ljudje. Eno od bikoborb, ki se je odvijala v Rondi, smo obiskali tudi mi. Imeli smo kar precej sreče, saj smo v mesto prispeli ravno na vrhuncu njegovega najpomembnejšega praznika, Ferie del Pedro Romero, ki nosi ime po slavnem domačem matadorju. V nabito polni areni so se z biki na konjih pomerili trije najslavnejši španski matadorji s svojimi šestčlanskimi ekipami. Sprva smo bili nad prizori zelo začudeni, ob pogledu na bike nam je bilo hudo, vse skupaj pa se nam je zdelo popolnoma nerazumljivo in nesmiselno. Vendar smo ob evforičnem navdušenjem domačinov postajali vse bolj radovedni. Domačini, od najmlajših do najstarejših, so ob spremljevalnih zvokih godbe vstajali, ploskali, mahali z belimi robci, pri tem pa spodbujali tudi nas, kažoč, naj počnemo enako. Vsaka stvar ima seveda svoj pomen, ki pa ga je, če že ravno nisi rojen v to kulturo, težko razumeti. Kakorkoli že, najbolje znajo različne segmente zgodbe pojasniti domačini, dobro pa je obiskati tudi katerega od muzejev o bikoborbah, saj tako postane marsikaj bolj razumljivo.

Tako kot mnoge, ki potujejo po južni španski obali proti najjužnejši točki dežele, mestu Tarifa, je tudi nas pot zanesla na Gibraltar. Mesto z angleškimi funti, rdečimi telefonskimi govorilnicami in tipičnimi angleškimi avtobusi je Špancem še vedno precej boleč trn v peti. Gibraltar je namreč že od leta 1730 čezmorska ozemlje Velike Britanije z lastno vlado, ki je –razen v zunanji politiki, obrambi in notranji varnosti – povsem samostojna. S skoraj 29 tisoč prebivalci je pravi konglomerat različnih etničnih skupin, ki so se sem priselile v zadnjih treh stoletjih – Špancev, Portugalcev, Francozov, Maltežanov, Italijanov, Nemcev, Britancev, Arabcev. Večina ljudi je vsaj dvojezičnih, poleg angleščine, ki je uradni jezik, govorijo še španščino, pogosto tudi tretji in celo četrti jezik.

 

Ime Gibraltar izvira iz arabskega poimenovanja Djebel al-Tarik, Tarikova gora. Ime je dobila po Tariku ibn Sijadu (mavrski vojskovodja iz 8. stoletja), ki je tu dal postaviti prvo trdnjavo. Zaradi izjemnega strateškega položaja ob Gibraltarski ožini, ki povezuje Atlantik s Sredozemskim morjem, je bilo mesto skozi zgodovino tarča mnogih spopadov in obleganj. Do rekonkviste je bilo v lasti Mavrov, nato so ga zasedli Španci, med špansko nasledstveno vojno pa so ga leta 1704 osvojili Britanci, ki so njegovi gospodarji še danes. Nastalo je pod strmo pečino, imenovano tudi opičja gora. Goro namreč naseljuje kakih 200 prosto živečih magotov ali berberskih opic, med katerimi se je moč prosto sprehajati. Magoti, edine v Evropi živeče opice, se ljudi ne bojijo. Z največjim veseljem ne le opazujejo skupine radovednih turistov, temveč se hitro zapodijo za vsako vrečo, v kateri bi se lahko skrivala hrana. Še majhen nasvet, če vas pot zanese tja: nikar se ne prepirajte z njimi, saj rade pokažejo svoje kremplje in premoč. Poleg opic v mestu pritegnejo pozornost še v skale izkopani obrambni položaji, ki so nastali med enim od obleganj med letoma 1779 in 1783, in pa gibraltarsko letališče, katerega vzletna steza poteka kar čez glavno vpadnico v mesto. 


Več lahko preberete v številki 151.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing