Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Kostanjevica na Krki

Besedilo: Marjan Žiberna, fotografije: Matej Jordan

Kostanjevica na Krki nosi svoje polno ime popolnoma upravičeno, saj se stari del mesteca nahaja na otoku v meandru tu že počasi tekoče Krke.


Ribarjenje v Krki, strast in sprostitev mnogih domačinov in obiskovalcev.

Kostanjevici včasih malce širokopotezno pravijo tudi 'Dolenjske Benetke', saj jo je v preteklosti Krka pogosto poplavila, tako da je bilo gibanje po njej mogoče le s čolnom. Lanske septembrske poplave, kakorkoli so že bile izjemne, za Kostanjevico torej niso bile prav posebno presenečenje. Na približno 500 metrov dolgem in 200 metrov širokem otoku se je težko izgubiti. V mestece oziroma iz njega vodita, tako kot že v preteklosti, dva večja mostova, po katerem poteka promet, poleg tega pa je čez Krko speljan še tako imenovani tercialski most, namenjen pešcem. Kostanjevica na Krki je edino slovensko naselje, ki stoji na otoku.

Zgodovina današnjega naselja, katerega nastanek je povezan s koroško dinastijo Spanheimov, se začenja v poznem 11. stoletju; njegovo ime se v pisnih virih prvič pojavi leta 1091, leta 1252 pa je Kostanjevica prvič omenjena tudi kot mesto. Spanheimi so na otoku zgradili dvorec in v prvi polovici 13. stoletja le kilometer stran, pod Opatovo goro, ustanovili še cistercijanski samostan. Le-ta je izdatno botroval kasnejšemu razvoju mesteca.

 

Vhod v nekdanji samostan, kjer danes domuje Galerija Božidar Jakac, zaznamujeta obrambna stolpa.

Že po prvotnem nemškem imenu Landestrost (nem. zaupanje, vera, pogum dežele) je mogoče sklepati, da je imela Kostanjevica v tem času pomembno politično, gospodarsko in versko vlogo. Mesto, ki je koncem srednjega veka dobilo novo nemško ime Landstrass, je imelo med drugim tudi svojo kovnico denarja. Ta je bil v obtoku na za tedanje razmere zelo velikem območju; s tu skovanim denarjem so plačevali celo na zahodu današnje Romunije. Po letu 1269, ko je umrl Ulrik Spanheimski, je mesto večkrat zamenjalo svoje lastnike in oblastnike. Vladali so mu češki kralj Otokar II., Frankopani, Svibenski, grofje Celjski, Ortenburžani, grofje Goriško-Tirolski, Habsburžani in koncem 17. stoletja celo kostanjeviški samostan.

Kraj je doživljal boljše in slabše čase, slednjim so botrovali zlasti razvoj bližnjega Novega mesta, turški vpadi, poplave in bolezni, v 16. in 17. stoletju pa tudi napadi žumberških Uskokov. V drugi polovici 18. stoletja je mesto, čigar slovensko ime Kostanjevica se je prvič pojavilo leta 1615, doživelo ponoven krajši razcvet. Kasnejša ukinitev samostana konec 18. stoletja je namreč prizadela tudi samo mesto.

 

Stari del Kostanjevice na Krki je edino slovensko naselje, ki je z vseh strani obdano z vodo.

Župnijska cerkev sv. Jakoba, ki se nahaja na severozahodnem koncu otočka, velja za najstarejšo mestno stavbo. Zgodovinarji poseben pomen pripisujejo zlasti njenemu romanskemu portalu. V pisnih virih je cerkev posredno omenjena leta 1220; zanjo so verjetno skrbeli že od sredine 13. stoletja dalje kostanjeviški menihi. Cerkev so verjetno gradili tudi mojstri, ki so sezidali bližnji samostan. V naslednjih stoletjih je doživela številne predelave in prezidave, njena prvotna ladja in prezbiterij pa sta še vedno ohranjena. Današnjo podobo je dobila z dozidavo zvonika sredi 18. stoletja. Njeno notranjost krasijo poslikave slovitega baročnega mojstra Valentina Metzingerja (1699–1759). Največje pozornosti obiskovalcev pa sta vredna bogato okrašena glavni in stranski portal.

Na Kambičevem trgu blizu južnega mostu stoji cerkev sv. Miklavža (Nikolaja), zavetnika mornarjev in ribičev, po kateremu so poimenovane mnoge cerkve ob plovnih vodnih poteh. Pisni viri jo prvič omenjajo leta 1581. Tudi ta je bila večkrat predelana in dozidana in je prav tako dobila svoj zvonik v 18. stoletju. V 30-ih letih 20. stoletja je njeno notranjost monumentalno opremil domači slikar Jože Gorjup (1907–1932).

 

Del dogajanja v okviru vsakoletne poletne Kostanjeviške noči poteka tudi na Krki.

V starem, otoškem delu Kostanjevice stoji tudi nekdanji dvorec, ki od leta 1958 služi kot likovni salon. Ime Lamutov likovni salon je dobil po novomeškem grafiku in slikarju Vladimirju Lamutu (1915–1962). Začetki njegove gradnje segajo v leto 1577. Požar, ki je leta 1617 prizadel mesto, je poškodoval tudi južni trakt dvorca. Temu je sledila prezidava zahodnega trakta z arkadami, leta 1663 pa je tu spet pustošil požar. Štiri leta kasneje je obnovljeno stavbo kupil kostanjeviški cistercijanski samostan, ki je v 18. stoletju zgradil še vzhodni trakt in kapelo sv. Ane.

Cistercijanski samostan Studenec sv. Marije (Fons beatae virginis Mariae), kot se je imenoval, je grof Bernard Spanheimski ustanovil leta 1234. Leta 1249 je samostanu izročil nadzor nad kostanjeviško župnijo in mu dodelil svoje okoliške posesti. V naslednjem stoletju je samostan dobil bogata darila več plemiških družin, pridruženih pa mu je bilo še enajst župnij, zaradi česar je veljal za najpomembnejše versko, gospodarsko in kulturno središče ob spodnjem toku Krke. V 15. in 16. stoletju se je njegov pomen zaradi že poprej omenjenih turških vpadov, napadov Uskokov in splošne krize občutno zmanjšal. Ponoven razcvet se je začel v 17. stoletju z zmago protireformacije in izboljšanjem gospodarskih razmer. Višek je doživel v 18. stoletju, ko je opatija kupila številne okoliške gospoščine, leta 1785, med razsvetljenskimi reformami, pa ga je cesar Jožef II. razpustil. Leto zatem je postal samostanski kompleks upravno središče, po letu 1820, ko je bila oprema samostanske cerkve razprodana, pa je začel propadati. Načrte za prenovo je prekinila druga svetovna vojna. Leta 1942 je ob napadu partizanov zgorelo ostrešje. Prenova, ki še vedno poteka, se je začela leta 1957.

 

Pridelava vina ima tudi v Kostanjevico na Krki dolgo tradicijo.

Današnji videz samostanskega kompleksa kaže na njegovo zgodovino, ki so jo zaznamovale različne prezidave in slogi. Sprehod skozi lipov drevored popelje obiskovalca mimo nekdanjega mlina, zgrajenega v 16. stoletju. Glavni vhod v samostan zaznamujeta leta 1737 zgrajena obrambna stolpa s fresko baročnega slikarja na oboku med njima. Veliko arkadno dvorišče, ki je s treh strani obdano z dvonadstropnimi trakti, zgrajenimi v 16., 17. in 18. stoletju, velja za eno največjih v srednji Evropi. Osrednji del kompleksa predstavlja nekdanja samostanska cerkev.

Samostan oziroma samostanske stavbe so za Kostanjevico izjemnega pomena tudi danes. V njem ima namreč od leta 1974 svoje prostore Galerija Božidar Jakac. Velika galerija, poimenovana po plodnem novomeškem slikarju in grafiku, razstavlja poleg njegovih tudi dela mnogih drugih uveljavljenih likovnih mojstrov. Tu so razstavljene umetnine Jožeta Gorjupa, bratov Toneta in Franceta Kralja, Franceta Goršeta, Zorana Didka, Janeza Boljke in Bogdana Borčiča. V sedanji postavitvi so na ogled še izbrana dela iz sicer zelo obsežne in kvalitetne mednarodne zbirke plastik, grafik, risb in slik 20. stoletja.

 

Galerija Božidar Jakac ima več stalnih zbirk, prireja pa tudi občasne razstave.

V galeriji ima svoje mesto tudi Pleterska zbirka, bogata zbirka slikarskih del evropskih mojstrov 17. in 18. stoletja, sicer last bližnjega samostana Pleterje. V okviru Galerije Božidar Jakac deluje tudi omenjeni Lamutov likovni salon in Gorjupova galerija. Ta je v bližnji osnovni šoli nastala že leta 1956, za kar je bil zaslužen zlasti njen tedanji ravnatelj Lado Smrekar. Tudi tu so stalno razstavljena dela številnih cenjenih umetnikov, med drugimi Maksima Gasparija, Vena Pilona, Jožeta Tisnikarja in Franceta Slane. Pod okriljem galerije deluje tudi mednarodni kiparski simpozij Forma Viva, na katerem se že od leta 1961 vsako leto zberejo umetniki z vsega sveta. Tu preživijo mesec dni, ustvarjajoč izključno iz lesa hrasta, za te kraje tipičnega drevesa. V nekdanjih samostanskih vrtovih in v okolici samostana je danes na ogled že več kot sto skulptur.

Galerija je poskrbela tudi za ureditev cvičkove kleti v nekdanjih samostanskih kleteh. Cistercijanski samostani, ki so skušali biti v ekonomskem smislu čimbolj neodvisni, so se namreč aktivno ukvarjali tudi s kmetijstvom. Dokumenti iz 17. stoletja pričajo, da je kostanjeviški samostan trgoval zlasti z žitom in vinom. Vinarska zadruga Kostanjevica na Krki, ustanovljena leta 1928, je leto po ustanovitvi napolnila kapacitete prostorov sedanje cvičkove kleti, zaradi česar klet smatrajo kot zibelko pridelave cvička. Vinarske aktivnosti so se v kleti nekdanjega samostana odvijali vse do leta 1980, ko so jih preselili v Leskovec pri Krškem. 


Več lahko preberete v številki 151.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing