Križna jama

Petra Draškovič

Voda in kamen … Združita se tako nedolžno in lepo, da tega niti ne opazimo. Drobne kapljice vode počasi, neopazno, a vztrajno pišejo zgodbo na papir, imenovan kamen. Nastaja poezija večnosti, lepote, enkratnosti. Najlepši primer njunega sožitja je kraški svet.
Ni presenetljivo, da so ljudje radi ovijali jame v legende. Nekaj mističnega, skrivnostnega je v njih. Morda je to strah pred temo, pred neznanim ali zgolj pred tem, da je to nekje spodaj, pod zemljo? Lahko pa vidimo tudi drugo skrajnost mističnosti. Tisto, ki jo ustvarja tišina, ki te navda z občutkom mogočnosti, večnosti, a hkrati krhkosti; ko ti pogled prestreže, kako se drobna kapljica razbije v tisoče, milijone še bolj drobnih … Kapljica vode ustvarja večnost trenutka in ga beleži v za človeške razmere skoraj neminljivo lepoto. 

Biser med slovenskimi kraškimi jamami je zagotovo tudi Križna jama, nekoliko prikrajšana na račun znamenitih Škocjanskih in Postojnske jame, ki pritegneta največ turistov, a po mnenju mnogih ena najlepših.
Na prehodu južnega dela Bloškega višavja je izdolbena v pretežno triadne, a deloma dolomitizirane apnence v tektonsko udorino Cerkniškega jezera. Voda, ki priteče v jamo, se steka z Blok, zato sodi poleg Cerkniškega in Planinskega polja ter Rakovega Škocjana med najznamenitejše posebnosti kraškega sistema Ljubljanice.
Dnevno svetlobo pustimo za sabo in se v soju lučke na čeladi ter v jamarski opravi podamo raziskovati Križno jamo. Seveda je to mogoče le v spremstvu izkušenih vodičev, ki vas bodo na poti opozorili tudi na vse zanimivosti in posebnosti, ki jih jama premore.