Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Intervju: Philippe Frey, popotnik, pustolovec, etnolog in pisatelj

Pripravila in prevedla: Špela Pahor

Odkrijem, da je avtor, Philippe Frey, res nekaj posebnega. Rojen je v Strassburgu leta 1958, je trikratni magister in doktor etnologije, univerzitetni profesor, predvsem pa specialist za puščave. O njih je napisal dvajset knjig, od katerih še nobena ni prevedena v slovenščino. Philippe Frey se je v puščave zaljubil že pri šestnajstih letih. Sam, peš, na konju ali na kameli, je v štiridesetih letih prehodil skoraj vse največje puščave na svetu. Skupaj več kot 40 tisoč kilometrov.


Foto: Wikipedia


Nekega dne nam je nekdo od bralcev podaril kup knjig v francoskem jeziku. V naši knjižnici je katalogizacija francoskih knjig moja naloga. Torej sem se lotila dela. Odločiti sem se morala, katere knjige obdržati in katerih ne. V rokah sem držala knjigo Le Scorpion d‘Orient (Škorpijon z vzhoda). Pritegnila me je fotografija na platnicah – puščava, kamela in mož, ki ima glavo ovito z ruto. Belec. Pomislila sem: »To je Richard Gere, najbrž so v Sahari snemali kak butast film in potem iz njega naredili knjigo.« Nameravala sem jo odložiti v zaboj, da jo lahko odnese, kdor želi. Vendar mi nekaj ni dalo miru … Naslednjega dne jo spet vzamem v roke in začnem brati. 

Odkrijem, da je vsebina zelo zanimiva. Knjigo vnesem v računalnik in si jo takoj izposodim. Nekaj dni se ne morem odlepiti od nje. Napisana je odlično, vsebina je izjemna, komaj čakam, da pridem domov, zaprem vrata za seboj in nadaljujem z branjem. Zgodba postaja vse bolj neverjetna in že razmišljam: »Saj to je nemogoče! To je prepisano iz Julesa Verna ali pa je tu novi Karl May, ki je vse svoje zgodbe o Vinetuju in Ribani napisal v nemškem zaporu!« Toda ne, pa saj sem si vendar ogledala vse filme na youtubu, kar sem jih mogla najti. Odkrijem, da je avtor, Philippe Frey, res nekaj posebnega. Rojen je v Strassburgu leta 1958, je trikratni magister in doktor etnologije, univerzitetni profesor, predvsem pa specialist za puščave. O njih je napisal dvajset knjig, od katerih še nobena ni prevedena v slovenščino. Philippe Frey se je v puščave zaljubil že pri šestnajstih letih. Sam, peš, na konju ali na kameli, je v štiridesetih letih prehodil skoraj vse največje puščave na svetu. Skupaj več kot 40 tisoč kilometrov. Na svojih poteh je spoznaval različna ljudstva, o katerih govori z ljubeznijo in simpatijo, ki se dotakneta srca. Med nomadi se je naučil skrivnosti, kako preživeti v tako ekstremnih in negostoljubnih okoljih, kot so puščave. Na svojih poteh je trpel lakoto in žejo, utrujenost, bolečine in samoto, večkrat je bil tudi v smrtni nevarnosti. Vendar je to način življenja, ki ga strastno ljubi. Srečen je, da se lahko ukvarja s stvarmi, ki ga zanimajo, in ve, da je na svetu še veliko skritih kotičkov, ki bi jih rad raziskal in spoznal. Je etnolog, ki se zna približati ljudem, in ostaja skromen, prijazen, preprost in umirjen človek, ki se rad nasmeje. Obenem pa se pogumno in drzno oteva novih raziskovalnih potovanj ter obenem preizkuša skrajne meje, ki jih še zmore prenesti človeško telo.

Foto: Facebook

ŠP: Phillipe, v uvodu sem vas na kratko predstavila

Philippe Frey: Hvala. Najprej bi rad povedal, da je vse, kar sem napisal v omenjeni knjigi, res. In še več se je zgodilo, saj niti nisem vsega opisal. Ko pričneš tako popotovanje čez puščavo, si rečeš, da se ti bo prav gotovo kaj pripetilo. A ne
veš, kaj. In stvari se lahko obrnejo zelo slabo. Ne morem reči, da sem o tem dvomil. Saj sem vendar že doživel podobne stvari v puščavi v Čadu. Torej si v takem primeru rečeš, da se je treba popolnoma predati poti in da bo cena, ki jo boš moral plačati, lahko zelo visoka. Torej veš to vnaprej …

ŠP: Philippe, nam lahko poveste najprej nekaj o tem, od kod prihajate?
Philippe Frey: Rekel bi, da sem rojen v »klasični« družini. Torej ne bogati. Niti ne revni. Middle class. Oče je bil inženir živilske tehnologije, mama gospodinja. Pravzaprav bi moj oče rad počel to, kar počnem jaz. Toda ustvaril si je družino. Sam nimam družine in počnem, kar počnem. Vedno sem hotel potovati. To mi je v veliko veselje. Najbrž edino, zaradi katerega se mi zdi vredno živeti. Torej živim, da potujem in da odkrivam. 

ŠP: Nekje ste zapisali, da ste bili kot otrok prijazni, mirni … Prvo pustolovščino ste doživeli pri šestnajstih, ko ste se odpravili na potovanje v Turčijo. Domačim ste pisali: Vrnem se čez tri mesece … Zakaj potovanja?
Philippe Frey: Resnično je to neustavljiva želja. Ne moreš se ravno boriti proti njej. A vedeti je treba, da to prinaša posledice. Imeli vas bodo za čudnega, asocialnega, nedoumljivega. Sčasoma je to še huje, saj trmasto vztrajate v edini stvari, ki jo obvladate, to je – potovati. Na ljudi okrog sebe gledate kot na zombije, ki nimajo želja niti kulture. 

ŠP: Opravljali ste veliko različnih del. V Afriki ste bili prodajalec avtomobilov … 
Philippe Frey: Vse sem že delal. Kot bolničar. Dostavljavec rož. Natakar. Pogrebnik. Voznik rešilnega avtomobila. Skladiščnik. Delal sem na avtocestah v Nemčiji, pri minus 20 stopinjah Celzija. Vse je prišlo prav, da sem lahko zaslužil nekaj denarja in odpotoval. Vzporedno pa sem nadaljeval s študijem. Sem doktor etnologije in imam tri magisterije, ki mi v ničemer ne služijo.
Če pogledam nazaj, je bil to celo zapravljen čas. 

ŠP: Zakaj ste izbrali študij etnologije? Saj bi lahko vseeno bili popotnik, pustolovec, pisatelj, fotograf …
Philippe Frey: Naivno sem verjel, da je treba nekako strukturirati znanje in postati nekaj drugega kot le preprost pustolovec. Nisem vedel, da je univerza le greznica, kjer se ljudje dolgočasijo, si gredo na živce in se prepirajo med seboj, ko poskušajo verjeti, da so pomembni. Univerza je samo sredstvo, da se počutijo pomembne, drugače pa so lenuhi, saj le napenjajo možgane,
da bi se počutili več od drugih. Še slabše je, ko gre za analiziranje drugih ljudstev. Bolj sem inteligenten kot »divjak«, ki ga proučujem, saj se on sam ni sposoben razumeti. Toda jaz ga. To je rasizem. Zato sem odpovedal službo in ne poučujem več. 

ŠP: Študij etnologije vam je zagotovo dal veliko znanja, seznanili ste se z razvojem etnološke vede, različnimi teorijami, kulturami, ljudstvi. To pa zagotovo ni bilo dovolj, ko ste se morali znajti v puščavi …
Philippe Frey: V puščavi ta univerzitetna prtljaga ne služi ničemur. Vse, kar šteje, je to, kar so vas želeli o svojem okolju naučiti domačini. Drugače rečeno, to je odvisno od vaše sposobnosti živeti z njimi. Ne pa jih proučevati. To je dimenzija, ki manjka etnologiji. Malo človečnosti in »živeti z«. V preostalem pa je treba opazovati, razmišljati in skušati razumeti puščavo.

ŠP: V omenjeni knjigi ste opisali vaše tedanje oklevanje. Bili ste v Goi, stari 34 let, lahko bi kot Robinson živeli v koči, skupaj z lepo ženo čokoladne barve, lovili ribe in uživali mir. Toda mikale so vas puščave …
Philippe Frey: Imam ženo čokoladne barve. In vrnil sem se z Madagaskarja, kjer sem lovil ribe in živel v kočah na obalah Indijskega oceana. Toda to ni moj cilj. Sicer bi postal bedast tropski bledokožec. Veliko je še območij v puščavah, ki jih hočem raziskati. Kljub tisočim prehojenih kilometrov je še veliko stvari, ki jih ne poznam in ki me privlačijo. V tem trenutku je to puščava
Gobi na Kitajskem. 

ŠP: Včasih ste imeli opozorilne sanje, nočne more, videnja in slutnje nevarnih in slabih stvari, a ste se vseeno spustili v pustolovščino … Potovanje ste začeli tudi, če je bilo vse neznano, negotovo, nepričakovano …
Philippe Frey: Ko se je treba spustiti, se je treba spustiti. Ko delaš, se naučiš stvari. Težava je v tem, ker je v puščavi lahko usodna že najmanjša napaka. Posebej, če si sam. Številni ne naredijo ničesar. Kar je v resnici najboljši način, da ne
tvegaš ničesar. Toda tudi ničesar ne odkriješ. 

ŠP: Vaši veliki želji po znanju in ljubezni do ljudi je treba dodati še željo po odkrivanju svojih meja. Zdi se, kot da nikoli ne izgubite glave, niti poguma niti upanja …
Philippe Frey: Če kdaj izgubim upanje, je to takrat, ko sem v Franciji več kot teden ali dva. Tam se zavem, da se ne da ničesar spremeniti, preoblikovati. Ljudje so ravnodušni, medli, pomehkuženi. To je grozno. Torej je bolje spet odpotovati. A potrebno je razumeti, da se lahko tudi izčrpamo. Do sedaj sem hitro odreagiral in se izvlekel iz težkih situacij. A vsakokrat je zgodba drugačna.

Naročilo revije >>

Revija je na voljo v kioskih, na prodajnih mestih Dela Prodaje.


Več lahko preberete v številki 225-226.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing