Svet in ljudje Odkrivaj. Občuti. Uživaj.

Slovar

SI - EN

EN - SI
Cela beseda   

Več jezikov

Natisni  Pošlji prijatelju

Francoska Polinezija

Besedilo in fotografije: Matjaž Šušteršič,  Jasmina Keber Šušteršič

Tihomorsko otočje Francoska Polinezija sestavlja 118 otokov na območju dolžine dobrih 2.000 kilometrov, zato velika večina obiskovalcev obišče največ dva od šestih arhipelagov,v katere so otoki porazdeljeni. Otočje Society z Boro Boro, Mooreo in Tahitijem se nahaja prav na vrhu tega seznama, s svojimi atoli pa je zelo zanimiv tudi arhipelag Tuamotu.


Ikonična podoba lagune otoka Bora Bora z luksuznimi hoteli na vodi.

V življenju pogosto velja, da kolikor daš, toliko dobiš, in običajno je tako tudi na področju turizma. Francoska Polinezija je s svojimi izjemnimi naravnimi danostmi in veliko oddaljenostjo vzorčni primer te življenjske modrosti, saj aranžmaji slovenskih turističnih agencij v bolj luksuzni različici dosegajo tudi vrednosti novega vozila (naj)nižjega cenovnega razreda. Za samostojne popotnike z nahrbtnikom je osnovna ovira že kar letalska vozovnica do Tahitija in nazaj, saj so doslej vozovnice, ki so se sukale okoli 1.500 evrov, veljale že kot zelo ugodne. 

Ni bungalov na vodi, je pa lična hišica sredi huahinskega rajskega vrta z mangom in kokosi za dobrih 60 € na noč.

To se je spremenilo s pojavom letalske družbe French Bee ter njihovimi akcijami iz Pariza in San Francisca do Tahitija, kar nam je omogočilo ugoden nakup vozovnic iz San Francisca. Ob številnih ugodnih povezavah do ZDA je tako z veliko sreče moč povratno letalsko vozovnico sestaviti že za dobrih 900 evrov, če vzameš v zakup dejstvo, da povezave zelo verjetno ne bodo idealne. Našo pot do Tahitija, kamor priletijo vsi mednarodni potniki, je tako sestavljalo šest letov, trajala pa je celih 63 ur, kar ob živahnem 23 mesecev starem otroku, ki sicer ravno še leti zastonj »na kolenih staršev«, ni čisto enostavno.

Navadna zeva, pahua, se pogosto pojavlja tako v morju kot na krožnikih Francoske Polinezije.

Prihod na Tahiti sicer pomeni prihod na Francosko Polinezijo, a s tem letalskih prevozov – in stroškov – še ni konec, saj je med otoki zaradi velikih razdalj potrebno leteti. To težavo rešuje Air Tahiti, ki nudi letalske vozovnice z več leti znotraj posameznih otoških skupin. Ker so leti zelo zasedeni, je potrebno pot zelo dobro splanirati in rezervirati pošteno vnaprej. Za dobrih 500 evrov na osebo smo tako rezervirali lete na relaciji Tahiti–Huahine–Bora Bora–Rangiroa–Fakarava–Tahiti. Zgolj kot zanimivost, skupen strošek potovanja za vse tri skupaj je na koncu znašal dobrih 5.500 evrov.

Spregledani Huahine 

Če prestopanje na Tahitiju na nas ni pustilo posebnih vtisov, pa je let na Huahine zaradi vmesnega postanka na Bori Bori dodobra prebudil utrujene popotniške duše. Bora Bora iz zraka je enostavno tako fantastična, da bi ji tudi najbolj poetičen opis storil krivico. Ampak o Bori Bori kasneje. Huahine smo za prvi otok na naši poti izbrali zaradi slovesa zaspanega in turistično zaenkrat še relativno slabo razvitega otoka z izjemnim potencialom. Gre sicer za pravi tropski otok, enkrat večji od recimo Bore Bore, hribovit, bujno poraščen, s čudovitimi plažami, koralnim grebenom in laguno. Pravzaprav Huahine sestavljata otoka Huahine Nui in Huahine Iti, Veliki in Mali Huahine, ki pa sta med seboj povezana z mostom, zato se ju obravnava kot en otok. Peščica vasic se praviloma nahaja tik ob morju, kar velja tudi za Fare kot administrativno središče otoka. Fare je sicer zelo simpatično,
živahno mestece s 1.500 prebivalci, banko, pošto, tržnico, zdravstvenim domom in supermarketom ter lepim razgledom na sosednji otok Raiatea. Približno kilometer stran od mesta smo sredi zelenja, prav ob vznožju gore Turi, za dobrega pol stotaka evrov na noč najeli hišico in ob uživanju v domačih mangih in kokosih premagovali popotno utrujenost.

Sicer redki nalivi so močni, vendar praviloma tudi zelo kratki.

Da bi otok bolje spoznali, je priporočljiv vsaj enodnevni najem vozila ali, še bolje, kolesa. Le nekaj kilometrov stran od Fareja, v vasici Maeva na nabrežju jezera Fauna Nui, se nahaja eden najboljših spomenikov polinezijske kulturne dediščine, ruševine tempeljskega kompleksa huahinskih vladarjev iz časov pred 18. stoletjem in prvimi stiki z evropskimi zavojevalci. Tudi zaradi slednjih otočje še danes ni samostojna država, pač pa ima status prekomorske države Republike Francije, nastale na političnih temeljih francoskega protektorata iz leta 1842 in prekomorskega teritorija iz leta 1946. V skromni senci kokosovih palm tlorisne štirikotne strukture lepo zloženih starodavnih kamnov razkrivajo obnovljene tradicionalne templje, sveta mesta čaščenja, imenovana marae. O njihovem pomenu je moč več izvedeti v bližnjem muzeju Fare Potee, ki je rekonstrukcija tradicionalne odprte polinezijske hiše, gre pa za zelo enostavne objekte, na tleh zložene kamne z globokim pomenom – po eni od razlag naj bi bili marae posredniki med Po, svetom bogov in teme, ter Ao, svetom ljudi in luči, ki ljudem omogočajo komunikacijo s predniki.

Ruševine stanovanjskih in gospodarskih objektov, teras ter maraev, slednjih je kar okoli 30, se nadaljujejo tudi po pobočju bližnjega hriba Matairea in pričajo o izjemni pomembnosti območja vsaj od 10. stoletja naprej. Iskanje ruševin po gosti tropski džungli, v kateri kraljuje ogromen bananovec, je sicer zabavno, a vroče in naporno, nagrajeno pa je s čudovitimi razgledi
– tudi na jezero Fauna Nui, ki ob spustu nazaj v vasico Maeva razkriva še en zanimiv aspekt huahinske dediščine, velike ribolovne pasti iz v obliki črke V zloženih kamnov. Ribe v pasti prinese oseka, saj ima Fauna Nui stik z morjem in tako niti ni pravo jezero, izhod iz pasti pa jim prepreči namensko korito v konici črke V. Koncept deluje že stoletja in je še vedno v uporabi.

Muzej Fare Potee, rekonstrukcija tradicionalne odprte polinezijske hiše.

Le kakšen kilometer stran se tik ob morju nahajajo ruševine hotela Sofitel, nekoč najboljšega hotela na otoku. Baje je k njegovemu propadu ključno pripomogel napad na newyorški WTC in posledičen upad turizma, poleg ruševin pa je ostala fantastična odmaknjeno-osamljena lokacija z morda najlepšo plažo na otoku, Cité de Corail, in pisanim podvodnim življenjem v
deviškem turkizno modrem morju. Z betonskim kanalom umirjen potoček skozi vasico Faie je dom družini kakšnih dveh ducatov
modrookih jegulj, nestrpno čakajočih na skuše, s katerimi jih hranijo obiskovalci. V gneči prerivajočih in zvijajočih se merskih jegulj, ki se lahko v iskanju hrane podajo tudi na kopno, je slovite modre oči sicer težko prepoznati, a je prizor vseeno vreden opazovanja – tudi zato, ker jegulje na Huahineju veljajo za svete živali, ki skrbijo za čisto vodo.

Na poti po vzhodni obali proti jugu vasici Faie sledi strm vzpon do razgledne točke nad zalivom Maroe, nato pa spust do mostu med obema otokoma. Huahine Iti je manjši in slabše razvit otok, a s templji in skritimi plažami ravno tako vreden ogleda. Huahine imenujejo tudi Rajski vrt in lahko je razumeti, zakaj. Neštete kokosove palme, nasadi bananovcev, vanilije, navadnih kruhovcev, lubenic, manga, papaj in še česa v senci tropske džungle ustvarjajo pravi zeleni raj, katerega bi ob raziskovanju čudovitih plaž in bogate kulturne dediščine popotnik lahko užival tedne in tedne. Da temu ni tako, je krivo izobilje rajskih otokov Francoske Polinezije, ki popotnika ženejo v odkrivanje novih zanimivosti, predvsem pa lepših in še lepših plaž.

Črnoplavuti morski psi ljudem načeloma niso nevarni, previdnost pa vseeno velja.

Bora Bora, od bogov ustvarjena 

Ura je odbila 10.30 in skozi visoko okno mestne hiše v Vaitapeju, glavnem mestu otoka Bora Bora, sem strmel v nepremična vrhova vulkanov Pahia in Otemanu. Menda simbolizirata trdno zvezo para, moškega in ženske, je v čudoviti mešanici uradne francoščine in dodane angleščine ravnokar razložila matičarka, prijazna gospa nezmotljivo polinezijskih obraznih in tudi sicer telesnih potez. Nekaj minut zatem je bila simpatična in sproščena poročna slovesnost končana, matičarka pa je novopečenima zakoncema, torej nama, ob predaji kopice uradnih dokumentov za slovenske upravne oblasti svečano čestitala. Ker sva(poročnim) potovanjem pričela že dober teden dni pred poroko, je poročnemu obredu sledilo nadaljevanje poti po Francoski Polineziji. 

Bora Bora s starodavnim imenom Mai Te Pora, kar pomeni "Od bogov ustvarjena", je dragulj v kroni tega enkratnega otočja in to se v resnici vidi že iz bližajočega se letala. Pogled na vulkanski otok, obkrožen s koralnim grebenom in laguno, v kateri se prelivajo nešteti odtenki modre barve, v njej pa je kot popolnoma sprejemljiv tujek v rajskem okolju moč prepoznati luksuzne bungalove na vodi, jemlje dih. Po pristanku potovanje ostaja spektakularno, saj se letališče ne nahaja na glavnem otoku, pač pa na enem od koralnih otočkov – imenovanih motu – na severnem robu lagune, navdušene potnike pa na brezplačen izlet čez laguno do Vaitapeja popelje katamaran. 

Raziskovanje turkizne lagune, okoli katere se vrti življenje prav vseh obiskovalcev Bore Bore, je tako iz dneva v dan vir dekadentnega, ne ravno poceni uživanja – pa naj si bo to ob plavanju s pohlevnimi črnoplavutnimi morskimi psi, limonastimi morskimi psi in morskimi biči, snorkljanju s pisanimi tropskimi ribicami, poležavanju na mivki pod kokosovimi palmami enega od zasebnih motujev ali enostavno ob namakanju v prijetno toplem, kristalno čistem oceanu.

Zahodni del atola Rangiroa s čudovito Modro laguno, Lagon Bleu.

Če so bogovi res kdaj poskušali ustvarjati raj, so z Boro Boro zadeli v polno, zato se v opazovanje lagune ne glede na stroške splača investirati – bodisi z bivanjem v bungalovih na vodi bodisi z izleti s čolni na motuje ali z raziskovanjem podvodnega
sveta. 

Kopenski del otoka sicer Huahineju ne seže do kolen, za ogled zadošča že en ali največ dva dni, če se popotnik ne odloči za kakšen zahtevnejši pohod na vulkan. Vaitape je precej turistično mestece, v katerem je mogoče dobiti vse, kar popotnik potrebuje, vključno z različno turistično kramo. Cene so skladne z lokacijo, večina stvari je vsaj tri- do štirikrat dražjih kot pri nas, vključno s cenami hrane in pijače v obeh supermarketih, kar pa sicer velja tudi za vse ostale otoke. Na 32 kilometrov dolgi krožni poti okoli otoka so stalni spremljevalec čudoviti zalivi in plaže, tu in tam je ob iskanju čim lepših razgledov na laguno moč najti tudi kakšen marae, na nekaterih strateških točkah nad laguno pa 74 let po koncu druge svetovne vojne še vedno kraljujejo zarjaveli topovi ameriške mornarice, ki si je v času vojne Boro Boro izbrala za eno od svojih oskrbovalnih baz za zavezniške ladje na zahtevni poti čez Pacifik. Na srečo planeta Zemlja ti topovi niso bili nikoli uporabljeni, večina od 7.000 ameriških vojakov pa se je z otoka umaknila v letu dni po koncu vojne. Se pa na otoku še vedno čuti določen ameriški vpliv, menda tudi zaradi lepega
števila vojakov, ki so se odločili v raju ostati za vedno. Le kdo jih ne bi razumel ...

Atol Rangiroa sestavlja veriga 415 koralnih otočkov z najvišjo točko 12 metrov nad morjem, znan pa je tudi po vinogradništvu.

Mogočni atol Rangiroa 

Uro in četrt dolg let do atola Rangiroa, enega največjih atolov na svetu, mine v trenutku.Številke, s katerimi postreže Rangiroa, so res impresivne – 200 kilometrov dolg in največ 300 metrov širok krožno sklenjen koralni pas okoli ogromne lagune, v katero bi lahko spravili cel največji otok Francoske Polinezije Tahiti, prekinjen s tremi prehodi med laguno in odprtim morjem, na katerem se nahajata dve vasi s skupaj 3.000 prebivalci in ena cesta. Rangiroa se zdi kot velik bazen z ozkim in ostrim zunanjim robom sredi širnega oceana. 

Življenje na Rangiroi se odvija skoraj izključno na slabih 10 kilometrov dolgem območju med obema vasema in istoimenskima prehodoma, Avatoru in Tiputa, kjer se poleg letališča nahajajo tudi banka, pošta, zdravstveni dom, trgovine, hoteli in cenovno ugodni zasebni penzioni. Turizem je na atolu poleg ribolova najpomembnejša gospodarska panoga, pri čemer je potrebno vedeti, da aktivnosti v lastni režiji tu skoraj niso mogoče. Rangiroa je znana po morskih psih, potapljanju in snorkljanju s tokom, zato sva se odločila za snorkljanje skozi 200 metrov širok prehod Tiputa, pri katerem te močan morski tok ob opazovanju delfinov in morskih psov v nekaj minutah ponese z odprtega morja nazaj v laguno, prav do območja malega grebena, zgovorno poimenovanega Aquarium, pod katerim domuje na tisoče pisanih tropskih rib. Med turisti so zelo popularni tudi izleti s čolnom čez laguno do Île aux Recifs in Lagon Bleu na južnem oz. vzhodnem delu atola. Pri zadnji gre za čudovito laguno znotraj lagune, katero je bilo sicer zelo lepo opazovati že iz pristajajočega letala.

Biosferni rezervat Fakarava

Atol Fakarava je po obliki precej podoben Rangiroi, le da je s skupno dolžino 140 kilometrov nekaj manjši, z le dvema prehodoma, eno simpatično in precej razpotegnjeno vasico ter okoli 800 prebivalci.

Moorea

Prebivalci Fakarave so ponosni predvsem na prehod Garuae, največji v celi Francoski Polineziji, zaradi zelo bogatega ekosistema – nenevarni morski psi so se nam motali pod nogami tudi med kopanjem čisto ob obali – pa je celotno območje atola razglašeno
za biosferni rezervat. 

Tudi življenje na Fakaravi je podobno življenju na Rangiroi, domačini se ukvarjajo pretežno s turizmom, ribolovom ter gojenjem biserov in pridelovanjem kopre, posušenega kokosovega mesa. Med obiskovalci so popularni potapljanje in snorkljanje s tokom v obeh prehodih, celo in poldnevni izleti na motuje, obiska vredne pa so tudi farme v ostrigah gojenih črnih biserov. Tovrstne farme je sicer moč najti tudi na več drugih otokih in atolih, saj so črni biseri eden od zaščitnih znakov Francoske Polinezije. 

Moorea, zeleni biser, ki ga ni moč zgrešiti 

S še enim dobro uro dolgim letom smo zaključili naše raziskovanje manjših otokov in se vrnili na Tahiti, ostalo pa nam je ravno še dovolj časa za obisk bližnjega vulkanskega otoka Moorea. Moorea je precej večja od Huahineja in Bore Bore, od Tahitija jo loči zgolj pol ure plovbe z modernim trajektom, zato jo obišče večina obiskovalcev Francoske Polinezije, občasno pa otok kot mravlje preplavijo tudi gostje s križark. Slednje se dogaja tudi na Bori Bori, križarko smo opazili celo ob Huahineju. To je potrebno upoštevati tudi pri načrtovanju poti, saj gre za ogromno število ljudi, ki v času obiska pogosto zasedejo vse proste kapacitete. Najem vozila ali izlet na motu je zato smiselno urediti že pred prihodom in ne na licu mesta. Mooreo se dobro vidi že s Tahitija, še posebej navdušuje oblaček, ki v popolnoma sončnem vremenu mirno sedi na vrhu vulkana. Tudi Mooreo obkrožata turkizna laguna in koralni greben, a je laguna precej ozka, s številnimi prehodi na odprto morje, sicer lepe plaže pa so polne obiskovalcev. Uživanju v morju smo se tako odpovedali in se raje posvetili notranjosti otoka, saj starodavni vulkanski krater ponuja številne zanimivosti, od ozkih zalivov, rodovitnih dolin, slapov do strmih, a še vedno kričeče zelenih vrhov. 

Gora Rotui z vrhom 899 metrov nad morjem spektakularno deli zaliva Cook in Opunohu.

Dolina Opunohu se razteza od istoimenskega zaliva proti notranjosti otoka in vznožju gore Tohivea, s 1.207 metri nadmorske višine najvišjim vrhom Mooree. Arheološke raziskave po nekaterih virih govorijo o poseljenosti že od 7. stoletja naprej, med 550 prepoznanimi strukturami pa prednjačijo ostanki prebivališč, različnih maraev in poljedeljskih teras, pa tudi lokostrelskih platform. Osrednja kulturno-zgodovinska zanimivost območja je danes marae dežele Ti’i-Rua, zgrajen v drugi polovici 15. stoletja. Marae obkroža 36 metrov dolg zid, zgrajen iz bazaltnih blokov, ob katerem sta bila najdena dva skeleta, verjetno posledica žrtvovalnih obredov. V bližini se nahaja še marae Fare-’Aito s parom lokostrelskih platform, verjetno posvečen čaščenju boga lokostrelcev. 

Strma pot naprej v notranjost otoka vodi do razgledne točke Belvedere, ki nudi zanimiv panoramski razgled na zaliva Opunohu in Cook, grobo presekan z vrhom gore Rotui med obema zalivoma. Spust nazaj do obale je mimo vasice Paopao moč zaključiti v Cookovem zalivu, do katerega vodi slab kolovoz med plantažami ananasa. Na vse prej kot položnem pobočju raste ananas ob ananasu, prav vsak lepo rumeno zrel, vabljiv in pripravljen za akojšnjo poskušnjo. Čudovito, kot je čudovita Moorea in kot je čudovita celotna Francoska Polinezija. 

V Francoski Polineziji sleherna duša zlahka najde svoj raj, saj iskanje raja v raju ni.prav zahtevna naloga. Henri Matisse je svoj
raj našel na atolu Fakarava, ki ga je razglasil za »enega od sedmih čudes umetnikovih nebes«, Paul Gauguin je svojo kreativno svobodo iskal in našel na oddaljenih Markeških otokih, Marlona Branda pa je atol Tetiaroa navdušil tako zelo, da je Polinezijce uspel prepričati v 99-letni najem do leta 2065. Po obisku raja na Zemlji je Mattisa, Gauguina in Branda lahko razumeti, saj je nekdo nekoč temu koščku sveta tam daleč na drugi strani planeta podelil prav vse najboljše, kar je lahko. Ne glede na dolžino, (pre)kratek obisk Francoske Polinezije želje po odkrivanju tega fantastičnega otočja ne more pogasiti in ne bo pogasil; še huje, ob pogledu na zemljevid se prižigajo vedno nove iskrice radovednosti, ki okuženi um vlečejo nazaj v prijazno tropsko podnebje rajskega sveta turkiznih lagun, sladkih tropskih sadežev in strmih ostankov vulkanov.

Plantaže ananasa nad naseljem Paopao in Cookovim zalivom.



Komentiraj članek
Naslov članka:
Država:
Vaš komentar ali vprašanje:
Elektronski naslov:
Naročilo starih številk



Seznam objavljenih člankov

Seznam člankov, ki so bili v preteklih letih objavljeni v reviji Svet in ljudje, si lahko ogledate na seznamu objavljenih člankov.



Didakta d.o.o., Revija Svet in Ljudje, Gradnikova 91a, 4240 Radovljica, tel. (04) 53 20 200, e-pošta: info@svetinljudje.si. Vse pravice pridržane.
izdelava spletnih strani Spletomat, orodje za spletni marketing